Sem pa tja je pri naši hiši vojna. Malo manjka, da ne teče kri. Ta mali dve nočeta jesti. Enkrat mesa od kakšne žvali, enkrat zelenjave, tretjič se spet najde kakšna stvar, ki jo princeski ne moreta spravit po grlu. No nekaj časa je pomagal seznam na katerega sta napisali pet jedi katerih ne marata in ju nismo silili z njima. Običajno je dialog gluhih, ko s slončico prepričujeva mali dve naj spravita kakšen grižljaj vase. No počasi se premika in spravita po grlu tudi kakšen grižljaj tiste ogabne stvari, ki jo nočeta jesti.
In danes mi pade v oči intervju z neko žensko, ki izjavlja, da je ponosna muslimanka, njenega imena si nisem zapomnil. No saj so mi bila njena stališča še kar všeč in celo cenim njeno delo. Ustavilo se pa je, ko je začela govorit o otrocih. Muslimani namreč ne jedo svinjine. Ok je pač ne jedo. In mati si je pač začela truditi, da je otroku ne bi dali v vrtcu na krožnik. No na verske strune ni uspela pri upravi šole in je šla k zdravniku in ta ji je meni nič tebi nič napisal potrdilo, da je mali ne sme jesti svinjine. No lepa gesta. Sprašujem se, če mi bo moj dohtar napisal potrdilo, ker ne morem videti tega pa tega, da sem alergičen na take in take ljudi. Pustimo šalo na stran.
Film se mi je zavrtel v devetdeseta leta. Humanitarna katastrofa, ki smo jo doživeli tudi v Sloveniji. Begunci iz Balkanskih vojn. Prvi begunski val iz Bosne. V opuščeni vojašnici smo improvizirali na veliko. Ob treh popoldne zazvoni telefon, kliče me ena gospa iz rdečega križa, če bi lahko prišel pomagat, saj avtobusi so na meji. Nekaj stopinj pod ničlo in naletava sneg. Ko pridemo v kasarno, goli zidovi, v celi kasarni pet gašperčkov, in ena pipa iz katere teče voda. In napoved, da je policija usmerila šestindvajset avtobusov ljudi v našo kasarno in da bo usmerjala tudi naslednje. No na hitro zračunamo to je preko tisoč ljudi. In nas je bilo kakšnih deset. Nihče nima pojma kako se tej stvari streže. Edino kar vemo nekako jim moramo zagotovit streho nad glavo. V tistih parih urah, pometamo, čistimo, iščemo drva, pripravljamo, improviziramo. Do večera, ko pride prvi avtobus no vsaj kontejner smo napolnili s smetmi in v tistih petih gašperčkih gori prijeten ogenj in v dvajsetih kantah je voda, da se nam ne bodo vcji zamašili v petih minutah.
Skoraj celo noč poteka sprejem teh ubogih prestrašenih ljudi. Polno dela pomagamo izpolnjevat sprejemne obrazce, delimo vsakemu svojo posteljo, rjuho, oddejo, nekateri se upirajo, da ne gredo živet v take razmere. Samo kaj več od tega jim ne moremo ponudit. In bližalo se je jutro. Končno eden butne ven, kaj jim bomo dali za jest. Šefica skomigne z ramen ja na to sem pa pozabila v vsej tej gužvi. Kličemo v pekarno nihče se ne javi. In naredimo načrt. Ob sedmih zjutraj se vsi zakadimo v bližnje in daljne trgovine in pokupimo ves kruh in makarone. Zajtrka na žalost ne bo prvi dan. V eni gostilni se dogovorimo, da skuhajo makaronovo meso za te lačne ljudi. Hvala bogu jim uspe skuhat do enajste ure.
Zračunamo na vsakega pride zajemalka makaronov in dva koščka kruha. Delimo hrano, v jedilnici tišina, Nekje na sredi deljenja hrane se oglasi njihov verski vodja. Pa ne da ste nam dali svinjino. No hvala bogu kupili smo govedino. Zatrdimo, da ni. In tip se oglasi da tega že ne bo jedel, ker ni ubito v skladu z muslimanskimi pravili. Vsi sledijo njegovemu zgledu Skoraj vsi makaroni so končali v kanti za smeti.
No in sprašujem se. Saj vem, da je v naši državi verska svoboda, in tudi svoboda kultur. Ampak do kje seže. Do tega, da dohtarji pišejo potrdila da nekdo ne sme jesti tega in tega, Ali celo kot je ta ženska rekla, da ženska doseže polnoletnost s prvo mestruacijo in od takrat je zakrita in to se pravi, da njen otrok ne bo šel v šolo v naravi, ker je v nasprotju, da se ženske kažejo odkrite v javnosti. No pa saj ni problema. Bo že dohtar napisal opravičilo. Pismu jaz vsega ne razumem.
